13 Jul IZ DNEVNIKA: Odkar sem mama, hodim po robu
Ko ženska postane mama, se vse spremeni.
Tako je pisalo v knjigi. Ne vem, če se je res spremenilo vse, se je pa veliko. Odkar sem mama, hodim zelo blizu roba – z eno nogo sem trdno na zemlji, z drugo ves čas blizu meje, kjer se v globino na trenutke vsuje zemlja, vzklije pa vprašanje, a sem se odločila dobro, prav. Odločam se namreč zase in za otroka – dva svetova, za zdaj še ena odgovornost.
Nihče te ne pripravi na svet, ki se oblikuje, ko postaneš mama. Lahko se naučiš zamenjati pleničko, s seznama naročiti šolske potrebščine, zagotoviti najstniku, kar potrebuje, da bo del družbe. Veliko stvari je precej enostavnih. Zatakne pa se – pri komunikaciji. Najpomembnejši človeški aktivnosti, ki je osnova za poglobljen, zaupanja vreden odnos – tista, ki povezuje in po drugi strani razdvaja.
Šele ko sem postala mama, sem ugotovila, koliko stvari moram spremeniti, popraviti ali pa se jih celo naučiti. Ker sem (za zdaj še) kot mama njegova najbližja sogovornica, bi rada otroka naučila, da se zna izraziti, da zna poslušati, da se potrudi razumeti, da zna ubesediti in zagovarjati svoje mnenje, stališče, da zna in je pripravljen sklepati kompromise.
Kakšna je moja samopodoba?
Kako vidim samo sebe in kakšen odnos imam do sebe? Prav ta odnos namreč definirajo zgodnji vzorci iz mojega otroštva. To velja torej tudi zanj – kako bo moj otrok že v zgodnjem otroštvu videl sebe, bo določalo to, kar si bo kasneje mislil o sebi in kako se bo vedel do drugih. Kakšna vzornica mu želim biti? Če lahko s svojo samopodobo vplivam nanj, kakšna naj ta bo?
Sistem vrednot
Kaj je pomembno meni in kaj bo v življenju pomembno mojemu otroku? Če si želim, da ceni in spoštuje drugačnost, da zna ponuditi pomoč tudi s polnimi usti, da se v primeru težav ne obrne stran, da je prijatelj na mestu, potem ga moram kot mama znati peljati po tej poti. Znati! Ker je to moja naloga, odgovornost – da sem na tej poti lahko uspešna, potrebujem tudi sama zaupanje vase, pogum, odločnost in samozavest. In pot moram v prvi vrsti poznati sama.
Urnik in cilji
Še danes mi odzvanja nasvet upokojene medicinske sestre, ki nam je prišla predavat na starševsko šolo: ”Otroci rabijo urnik in rutino, ker se edino tako počutijo varne. Ne glede na to, kako vas bo to dolgočasilo, nuditi jim morate stalnost.” Imela je prav. Vsi potrebujemo ‘urnik’ – moramo vedeti, kako korak za korakom priti do cilja in kaj nas tam čaka. Si želim, da moj otrok najde nekaj, kar ga veseli, je motiviran, se loti naloge dobre volje z mislijo, kako bo dosegel cilj, ki si ga je zastavil? SEVEDA! Znam to narediti sama? Ga lahko to najbolje naučim v domačem okolju?
Zaupanje in spoštovanje
”Boš videla, kaj bo, ko bodo nastopila najstniška leta! Delaj od majhnega, da ti bodo otroci zaupali, da bodo vedno prišli k tebi – ne samo po pomoč, tudi kar tako. Da bodo prišli k tebi po nasvet, po idejo, po drugo mnenje. To je največ vredno. Finančno jim zmeraj lahko nekako pomagaš. Če pa boš ti tista, h kateri bodo prišli – ali kot najstniki ali pa potem, ko odrastejo – takrat boš vedela, da si svojo nalogo dobro opravila. Zaupaj jim, ne kritiziraj, raje spodbujaj. Vsak mora svojo pot tako ali drugače prehoditi sam.” (I., 84 let)
Tudi tišina je odgovor
Odrasli velikokrat pozabljamo, kako močna je tišina in da ni nič narobe z njo! Tišina je sestavni del komunikacije, njen pomen pa veličasten – daje nam prostor, da slišimo, razglabljamo, spoznavamo, uvidimo in bolje oblikujemo misli. Po drugi strani pa s tišino omogočimo sogovorniku, da izrazi svoje razmišljanje. Tišina je priložnost, da postanemo (aktiven) poslušalec (poslušalec, ne samo slušatelj). Če želim torej s komunikacijo zgraditi z otrokom poln, zaupanja vreden odnos, moram (znati?) modro molčati, tudi ko se z njegovo odločitvijo ne strinjam. Znam?
Ti si ti in jaz sem jaz
Zemljevid ni ozemlje. NLP aksiom bi lahko po domače primerjala s frazemom, da imajo vsake oči svojega malarja. V praksi to pomeni, da se je treba naučiti, da sta v vsaki komunikaciji vsaj dva pola: da jaz in moj partner/mama/prijateljica/soseda oziroma otrok, gledava-dojemava-vidiva svet vsak na svoj način. In če se tega zavedam v vseh situacijah, tudi ko smo na različnih bregovih, ko so v zraku napetosti, sem lahko bolj uspešna v pogovorih. Pri čemer moram spoštovati drugačnost, jo razumeti in verjeti v odločitve, ki jih nisem sprejela – jaz.
Ljubezen brez pogojevanja
♥ Brezpogojna ljubezen je popolna ljubezen, ki sprejema in potrjuje otroka v tem, kar je, in ne zato, kar dela. ♥
Gary D. Chapman v knjigi 5 jezikov ljubezni zelo lepo razmeji brezpogojno in pogojno ljubezen.
POGOJNA LJUBEZEN # BREZPOGOJNA LJUBEZEN
Pogojna ljubezen je odvisna je odvisna od nečesa drugega – in ne od otrokovega bitja. Temelji na dosežkih in je povezana z vzgojnimi tehnikami (da otrok za vsako opravljeno delo ali nalogo dobi nagrado, darilo, ima določene privilegije).
ZARADI SEBE, ZARADI OTROKA
Vsak dan je priložnost za učenje – v vseh pogledih. Velikokrat ni lahko – kot mama osebnostno rastem z otrokom in se ves čas učim, medtem pa otrok verjame, da stvari obvladam 😊 NLP tehnike in strategije so meni pomagale, da se znam učinkovito pogovarjati (brez dvigovanja glasu, umirjeno), da znam empativno poslušati (in razumeti, zakaj otrok tako razmišlja, kaj ga vodi), da razumem drugačen pogled (njegove izkušnje so drugačne od mojih, lahko mu svoje zgolj predstavim in povem, kako bi naredila jaz ali kaj jaz mislim, da bi bilo dobro narediti), da se lahko uspešno pogajam (glede druženja, igre, uporabe mobitela, posebnih želja itd.), da znati dati povratno informacijo (pohvaliti, pravilno vplesti kritiko, dati možnost za izboljšavo, spodbujati itd.). Brez ljubezni pa seveda ne gre.
Srečna mama, srečen otrok?
Srečen otrok, srečna mama? Srečna družina?
Ni iz trte izvito 😉
Ni vedno lahko. Je pa vedno lahko poiskati rešitev ali pomoč. Dogovori se za BREZPLAČNO SREČANJE in naučim te tehnik, ki bodo poenostavile mnoge odločitve.