Niso vse zgodbe lepe …

Mateja, ko sem prvič prišla k tebi, me je bilo groza. In takrat bi stavila glavo, da ne bom jaz tista, ki te bom prosila, da objaviš mojo zgodbo 😊 Navadila si me zapisovati in danes mi je zaradi tega velikokrat lažje. Ja, zdaj ne pišem več samo v službi. Mojo zgodbo lahko objaviš. Prosim samo, da jaz ostanem jaz, brez imena. Naj moja zgodba pomaga še komu drugemu.

K tebi sem prišla s polno glavo žalostnih mislih in totalno obupana. Pustila si mi, da sem govorila … govorila, jokala, mečkala rob jopice (tega ne bom nikoli pozabila), jokala … V enem momentu me je prešinilo, da boš mislila, da nisem normalna. To sem tudi rekla naglas. Pa si mi rekla nazaj, da normalno ni naravno – solze in moje žalost pa so. Takrat sem vedela, da razumeš. Lažje mi je bilo, ko sem izvedela, da imaš tudi ti leto, ki si ga hotela zbrisati, pozabiti … delila si z mano svojo izkušnjo, da bi mi pokazala, da obstaja pot in da bom zmogla. Pa da nisem sama. Ker do takrat sem bila. Po grdi ločitvi, laganju in prevari sem zgubila moža in prijateljico (ki to očitno ni bila). Izdaja na celi črti. In črtica se je pokazala tudi na testu, ko sem v solzah sedela v kopalnici na tleh in preklinjala oba izdajalca in življenje, ki je čez noč postalo nočna mora …

Žalost, obup, jeza, huda jeza. In strah. Kako se pobereš, kako začneš na novo – tako, z lepim začetkom? Če ne zase, za bitje, ki je raslo v meni in s katerim se zaradi situacije na noben način nisem mogla povezati. Da tudi on ne more biti z mano, se je v skoraj 10. tednu nosečnosti sam odločil za odhod. Še to se je sesulo. Vsi so šli. Jeze ni bilo več, ostal je samo še strah. Obupno grozen strah.

Nisem iskala rešitev. Na zunaj sem hirala, vsi so govorili, da sem uboga, nekako sem poskušala zdržati. Smešno, ampak edino bitje, za katerega se je bilo še vredno vračati iz službe, je bil psiček. Če so že vsi mene zapustili, jaz njega ne morem … to sem si govorila.

K zdravniku sem šla zaradi sestre. Zato, da bi imela mir pred njenim nenehnim zasliševanjem, kaj sem jedla, kako sem, s kom se pogovarjam, zakaj se ne vpišem na kakšen hobi itd. Zdravnica je rekla, da si moram poiskati pomoč. V lekarni in med ljudmi.

Takrat sva se spoznali.

In zdaj bom ponovila tvoje besede: za mano je obdobje, ki sem si ga želela zakopati in pozabiti. Danes vem, da sem zaradi vsega, kar se mi je zgodilo in sem preživela, bolj močna. Našla sem mir in sama sebe postavila pred zid z vprašanjem, kaj sploh hočem in kaj moram narediti, da mi bo lepo. Rekla si, da dajva zrušiti vse zidove in začeti graditi po mojem načrtu. Nisi rekla, da bo tako težko 😊 pa da bom toliko jokala. Ampak uspelo je. Hvala, da si mi pomagala najti pot, kjer je sama nisem videla.


Niso vse zgodbe lepe. Res niso. Ampak lahko se pa sami odločimo, da bo konec nove zgodbe lep.

Ljudje se potrebujemo – za zabavo, druženje, ustvarjanje lepih spominov. Pa za tolažbo, poslušanje in pomoč pri iskanju najboljših rešitev. Če veš, da nisi okej, poišči pomoč.