V glavi je bučalo, ko sem stala na ploščadi pred mrliškimi vežicami. Ni pošteno. Če kaj – NI POŠTENO – da se poslavljam od otroka. Sploh ni druge – NI POŠTENO! Močna želja, da bi lahko ustavila film, ga prevrtela nazaj … presnela s čim drugim, kot smo včasih presnemavali kasete, ko smo po radiu lovili najljubše pesmi.

Ne gre.

Poslavljam se od nje. V prsnem košu je bolečina. Tista, ki reže, peče, skeli. Ni hlipanja, je jok – jok njene mamice, očka, vse njenih ljubih in nas, ki smo jo poznali. Jok, ki se staplja v skupen glas, ki pa ni močnejši od življenja … nič več je ne more pripeljati nazaj.

Gre.

Pogled usmerim v nebo. Na tak način lahko večkrat ustavim solze. Tokrat jih ne morem. Ne morem, ne bom, ne želim. Naj gredo svojo pot. Zanjo.

Nebo.

Nebesa, nebo, drugi svet. Zatočišče. Moje je zgoraj. Misel, da je tam nekdo, ki pazi name, s katerim se lahko v notranjem monologu pogovarjam, ko se naglas ne morem – me pomiri. Lahko so to pogovori, lahko so molitve, lahko so pesmi … ko je hudo, je treba poiskati varno zatočišče. Se umiriti. Jokati. Žalovati.

Objem.

”Nikoli ne vem, kako naj se obnašam, ko kdo umre – komu vse naj dam roko in izrečem sožalje?” Vprašanje, ki mi je vedno skakalo po glavi, ko sem se poslavljala. In šla s pokopališča z mislijo, kaj pa če sem komu pozabila dati roko. Kaj je prav? Kaj je prav, če se prideš poslovit? Prav je, da narediš tisto, kar:

Čutiš.

Objemi, stisni, govori, molči. V takšnih trenutkih smo eno – eno v bolečini. Ni prav, ni narobe. Skupaj. Vse pomaga. Objem, stisk, bližina. 

Draga deklica na drugi strani mavrice, čas gre, spomini ostanejo. Hvala zanje. Veliko mislim nate.