Zanimivo je, da za strah pred zdravnikom največkrat sploh ni kriva bolečina.

”Sploh ti ne morem povedati, kako je bilo grozno!”

Občutke bojazni in tesnobe razvijemo z opazovanjem drugih – če nam nekdo zelo doživeto opisuje svojo izkušnjo, se z njo lahko poistovetimo in razvijemo občutke, ki pa pravzaprav sploh niso naši. To se zelo dobro kaže tudi na primeru otrok – če je mene strah in to pokažem, izrazim, bo strah razvil tudi moj otrok, kljub temu da ima najboljšega zobozdravnika na svetu in da po vsakem obisku iz ordinacije odide s štampiljko na roki, ki si jo je izbral sam. ima torej dobro izkušnjo z zobozdravnikom, a ker bo na pregled čakal skupaj z mano, bosta moja nemirnost in strah vplivala na njegovo sliko.

”Karkoli naredim, samo ne k zobozdravniku!”

Strah razvijemo zaradi slabih izkušenj v preteklosti. V NLP rečemo, da so se v nas zasidrali določeni občutki, ki se prebudijo vedno, ko se pojavi enaka ali podobna izkušnja. Če imamo z zobozdravnikom ali njegovo storitvijo slabo izkušnjo, se bo ta občutek aktiviral vedno, ko ga bomo obiskali. Razlogi so lahko popolnoma različni – neprimeren odnos, boleče puljenje itd., vaše občutke pa bo prebudil že sam vonj v čakalnici, ki bo sprožil strah in poskrbel, da vaša izkušnja spet ne bo za v dnevnik najlepših spominov.

”Ko si enkrat na stolu, je konec. Nič ne več ne moreš narediti!”

Vrata za beg so torej zaprta. Enako kot na letalu – ko si enkrat v zraku, nimaš kaj narediti. Je to res? Nimaš kaj narediti ali – lahko poskrbiš zase?

To, da nadzor ni v naših rokah, je velikokrat podlaga za strah. Če misliš, da ne moreš ničesar narediti, se počutiš utesnjenega – vzeta ti je moč za odločanje. Pa vendar – ostane ti moč, da se odločiš zase: da poskrbiš za svojo mirnost, da zaupaš, da sodeluješ, da soodločaš.